Kaj je diskriminacija?

Avtor: Dimitri dF
Vir: https://flic.kr/p/49e7q3

Diskriminacija pomeni različno obravnavanje posameznikov v enaki situaciji zaradi neke osebne okoliščine. Slovenska ustava diskriminacijo prepoveduje v 14. členu, ki uveljavlja načelo enakosti, ki zavezuje državo, da moramo biti vsi ljudje v enakih položajih po zakonu obravnavani enako, imeti enake pravice, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Načelo enakosti dopolnjuje načelo enakega varstva pravic, ki zagotavlja, da morajo sodišča in državni organi enako obravnavati posameznike v bistveno enakih položajih, ko udejanjajo zakonodajo.

Diskriminacija je izrecno z ustavo prepovedana tudi na področju zaposlovanja. Ustava namreč v 49. členu zahteva, da so vsa delovna mesta dostopna vsem pod enakimi pogoji. Zato delodajalec ne sme zavrniti kandidata ali kandidatke, ker je samohranilka ali samohranilec, ker pripada drugi religiji, ker je drugačne polti ali druge osebne okoliščine, torej vsega tistega, kar ni pomembno za opravljanje dela na nekem delovnem mestu.

Prav tako je diskriminacija prepovedana v razmerju med zakoncema, saj 53. člen ustave določa, da sta zakonca enakopravna in zato mož ne more obravnavati žene kot podrejene ali obratno.

Zaradi zahtev prava EU je bil sprejet Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO). S tem zakonom je prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin izrecno in bolj podrobno določena za več področij, predvsem za področje izobraževanja, zaposlovanja, socialnega varstva in lahko tudi za druga področja, ki jih 2. člen ne našteva.

Vendar pa je različno obravnavanje lahko dopustno, če takšno obravnavanje temelji na zakonitem cilju in je takšna obravnava potrebna in ustrezna za dosego tega cilja. Na področju zaposlovanja bi lahko bil primer dopustne diskriminacije zahteva, da se išče za delo pregledovanja potnikov na letališču le žensko kandidatko. Gre za izključevanje moških od delovnega mesta, vendar pa ima takšno izključevanje dopusten cilj, to je, da se zagotovi ženskam, da jih pregleda ženska. Zato je takšno razlikovanje dopustno.

POSREDNA vs. NEPOSREDNA DISKRIMINACIJA

Poznamo dve obliki diskriminacije: posredno in neposredno.

Neposredna diskriminacija pomeni po ZUNEO situacijo, ko je oseba zaradi neke osebne okoliščine deležna manj ugodne obravnave kot oseba v enakem ali podobnem položaju. Primer takšne diskriminacije je, ko lokal ženskam dovoljuje prost vstop, moški pa morajo plačati.

Do posredne diskriminacije pride, ko na videz nevtralen, nediskriminatoren predpis, pogoj ali merilo osebo z določeno osebno okoliščino postavlja v manj ugoden položaj. Takšni predpisi utemeljeni tudi z zakonitim ciljem in če je ukrep primeren za dosego cilja, ne govorimo o diskriminaciji.

Posredno diskriminacijo lahko ponazorimo s zahtevo delodajalca, da mora kandidatka za snažilko imeti odlično znanje slovenskega jezika. Ker za to delovno mesto komunikacija v dobri slovenščini ni potrebna, ne gre za opravičljiv zakoniti razlog, zato gre za nedopustno posredno diskriminacijo. Če pa se od uslužbenca v vojski zahteva slovensko državljanstvo pa to sicer pomeni posredno diskriminacijo, a je takšno razlikovanje dopustno, zaradi posebne povezanosti, ki mora po naravi vojaške službe obstajati med vojakom in državo, ki naj bi jo branil.

Posebna oblika kršitve načela enakosti je nadlegovanje, ki se po ZUNEO razume kot nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Primer takšnega ravnanja bi bilo, da novi nadrejeni, svojega podrejenega, ki je homoseksualec, konstantno zmerja s žaljivkami, ga spravlja v zadrego in drugo.

Diskriminacija prek nadlegovanja se pojavlja v številnih oblikah: dotiki, geste, sporočila, ki žalijo dostojanstvo, zmerljivke, fizično nasilje. O nadlegovanju govorimo, če žrtev določena ravnanja označuje kot neprimerna in nezaželena. Čeprav je npr. neka izjava na prvi pogled nedolžna, jo lahko žrtev razume kot nadlegovanje in lahko zahteva, da storilec z ravnanji preneha.

UČINKI DISKRIMINACIJE IN KAZENSKA ODGOVORNOST

Žrtve diskriminacije so odrinjene na rob družbe. Odrinjenost se prenaša znotraj neke skupine iz generacije na generacijo. Diskriminacija na enem področju družbenega življenja, na primer šolstvu se prenaša na trg dela. Če so otroci določene družbene skupine (npr. Romi) diskriminirani že v šoli, potem ne bodo dobili potrebnih znanj in veščin in bodo zato diskriminirani tudi na trgu dela.

Če diskriminacije ne zatremo v kali, se lahko razvije v hujše oblike, v končni fazi lahko pripelje do segregacije (sistematično diskriminiranje določene družbene skupine na vseh področjih življenja) ali celo do najhujšega zločina – genocida.

Zaradi diskriminacije se pri posameznikih pojavijo zdravstvene težave. Poveča se delež kronično obolelih, depresivnih. Žrtve diskriminacije postanejo nezmožne za delo, s tem se zmanjšuje ekonomska moč družbe. Že zaradi same diskriminacije pa niso izkoriščeni vsi družbeni potenciali, saj osebe, ki so sposobne, delavne ne pridejo na delovno mesto, kjer bi lahko največ prispevali k razvoju družbe, zato ker nekdo ne sprejema njihove osebne okoliščine.

Več informacij o diskriminaciji in kontaktnih podatkov, ki ti bodo pomagali pri morebitnem soočanju s diskriminacijo, najdeš na strani Zagovornika načela enakosti.

V Kazenskem zakoniku je navedeno kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti (297. člen). Kaznivo dejanje je opredeljeno kot spodbujanje k nasilju nad osebo ali skupnostjo zaradi neke osebne okoliščine, pri izvršitvi dejanja pa mora biti to storjeno na način, ki ogroža javni red in mir, ali pa da storilec grozi, žali ali zmerja. Javni red in mir pomeni stanje v družbi, ki vsakomur omogoča uresničevanje svojih pravic. S KZ-1 je postal kazniv tisti del sovražnega govora, ki pomeni javno spodbujanje sovraštva in nasilja nad določeno skupino ali nad posameznimi člani skupine, ki so zaradi osebne okoliščine depriviligirani (npr. Romi, priseljenci, homoseksualci itd.) in izpostavljene nasilju večine nad njimi. Da bi storil kaznivo dejanje, mora storilec spodbujati k nasilju nad osebo ali skupino prav zaradi te osebne okoliščine. Izjave, v katerih bi nekdo pozival k nasilju nad političnimi akterji, ne bi pomenile kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, saj gre za skupino, ki ni depriviligirana. V slovenski in evropski sodni praksi je opazno, da sodišča dajejo pogosto prednost svobodi govora pred pravico do dostojanstva, razen ko gre za dejansko ogrožanje varnosti države, takrat se obseg svobode govora zmanjša. Več o stališčih slovenskega in evropskega pravosodja do sovražnega govora lahko najdeš na tej povezavi.